Article

Otroci in mobilni telefoni

Načeloma se izogibam temam, ki se nanašajo na vzgojo otrok. Vsak ima svoj način, svojo zgodbo, pogoje, znanje itd… Odkar sem mama opažam, da sem se hote ali nehote primerjala z ostalimi mamami oz starši, z njihovimi metodami vzgoje in dvomila v svoje. To je bila moja stalnica prvih nekaj let starševstva. Zadnja leta sem se nekako postavila na svoje mesto, si začela bolj zaupat, predvsem pa poslušat svoje občutke glede mojih otrok. Hkrati pa se trudim ne obsojat drugih, ko delajo in razmišljajo drugače kot jaz. Tudi to mi vedno lepše uspeva.

Ena tema me pa še vedno zmoti, to je uporaba mobilnih telefonov pri otrocih. Starostna meja le-tega pa se je v zadnjih letih grozljivo znižala. Ničkolikokrat lahko vidimo otroke še v vozičkih in s telefonom v rokah. Za čigavo zdravje oziroma korist!? Osnovnošolcem je pa to že itak nujna oprema, kot šolska torba ali copati! Tukaj ne mislim razpredat o škodljivih vplivih mobilnikov na telesno in duševno zdravje. Vem samo to, da bom svojim otrokom onemogočala prekomerno uporabo telefonov, kolikor dolgo bo šlo. Ker se mi zdi tako najbolj prav.

vir: internet

Zadnjič sem nehote slišala komentar ene mamice, kako jo je strah, ko bo njena hčerka stara 9 let in bo “mogla” imeti telefon in kako bo potem skoz buljila vanj, saj ga imajo že vsi 9-letniki, ki tudi ure in ure bulijo v ekran.

Hm… Pa je res tako? Jaz imam 11-letnico doma, pravkar je vstopila v svoje 12.leto življenja. Telefon (moj bivši, sedaj 8 let stari iphone) je dobila v lanskem šolskem letu, ko je njena pametna ura (ki jo je imela za komunikacijo z nami, kadar je bila sama kje) crknila. Telefon sedaj uporablja maksimalno 3x teden, samo tiste dneve, ko gre sama iz šole. In to za maks. 10 min na dan, toliko da me pokliče ali pošlje sms in se uskladimo s prevozi in vračanjem domov. Plus, da ima na telefonu samo najnujnejše aplikacije in prepoved inštaliranja česarkoli, kar midva ne odobriva. S svojim telefonom lahko pokliče, pošlje sms, naredi kakšno fotko, to pa je tudi vse. Seveda jo mobilniki in računalniki privabljajo (isto njeno mlajšo sestro) in ničkolikorat si želita brskati po njem, vsaj po fotkah, ampak ker vesta, da ne smeta, to večinoma upoštevata.

Zavedam se, da mi tako minimalno uporabo omogoča tudi dejstvo, da obe vozimo vsak dan v in iz šole (ker ni ustreznega javnega prevoza), s tem pa ni nobene potrebe, da nosi takrat telefon v šolo. Velik plus je tudi to, da šola ne odobrava in torej ne spodbuja uporabe mobilnikov, tablic in računalnikov. Hvala, Waldorf! In to se na nek način tudi pozna pri otrocih. Večina jih ne zapravlja časa na socialnih omrežjih ali chat kanalih (sploh ne v času šole) in predvsem ne pričakujejo, da bodo vsi tako počeli.

Kadar gre sama po pouku na tenis ali tečaj risanja, ima telefon zraven za vsak slučaj, če se kaj vmes spremeni in da se lažje uskladimo. Če bi se sama vozila v šolo in domov, bi ga tudi imela poleg. Seveda ob pogoju, da ga uporablja samo za vnaprej določene stvari. Ko pridemo domov, pa je praksa, da telefon odloži v dnevni sobi in tam ostane do naslednjega dne, ko ga spet vzame zraven. Seveda tukaj tudi zelo pomaga, če midva z možem narediva isto, čeprav ni vedno enostavno, ker pač moraš biti dosegljiv (zaradi službenih ali osebnih stvari).

Skratka, imamo čist preprost način in zaenkrat deluje. Postavili smo pravila in pogoje uporabe telefona, kdaj in kako ga lahko ima in uporablja in zaenkrat se jih lepo drži. Ve namreč, da lahko ostane brez njega, če ne bi upoštevala dogovorov. Nevem sicer kaj bo prinesla puberteta, ampak s tem se bomo ubadali, ko pridemo do tja.

Posledica tega je, da ko pridemo domov, naredi kar je potrebno za šolo, potem pa se skupaj s sestrico igrata do večerje, tisto pravo domišljisko igro, brez potrebe po kakršnemkoli ekranu poleg. Imata sicer na voljo en ipad, star že dobrih osem let in posledično zelo počasen in ničkaj uporaben, ampak za izbirat pesmi iz domače itunes knjižnice je več kot dovolj in njima v veselje.

Zato glede na naše izkušnje dejansko ne razumem staršev, ki podležejo tej mobilni obsesiji, da že 7letniki v prvem razredu nosijo okoli najnovejše modele pametnih telefonov, cele dneve preživijo na youtube ali v igricah in celo na socialnih omrežjih… Ne vem, če bom sploh kdaj to razumela. Ali pa smo mi čudni, ko ne delujemo tako? Ne vem. Na srečo mi ni treba razumeti ali vedeti, me pa vsakič stisne, ko v živo vidim ali slišim primer mobilne obsedenosti, ki je marsikje prerasla v pravo odvisnost. 🙁

Posted by

Žena, mama, gospodinja,... Navdušena nad naravnimi rešitvami, preprostimi zdravimi recepti in naravnim zdravjem. Oboževalka zdravega načina življenja s pomočjo narave, pozitivnih misli ter kvalitetnih eteričnih olj :)