Article

Moji največji strahovi

Hmmm… Mja… Strahovi… “Znotraj so votli, okoli pa jih ni” mi je vedno rekel ati, ko me je bilo česa strah. O strahovih neradi govorimo, vsaj jaz. Sploh naglas. Od nekdaj se mi zdi, da ko spregovoriš o nečem groznem, česar te je res strah, da to tudi prikličeš v življenje. Torej je bolje molčati, ane? … V bistvu ne. S tem jih samo tlačimo globoko v sebi in nikoli ne pridemo strahu do dna. Torej ga ne premagamo. Ampak nas le-ta vedno bolj duši in duši. Še posebej je to treba paziti pri otrocih, ko se jim zgodi kaj (njim) strašnega, da se o tem lahko s kom pogovarjajo in s časoma ta strah predelajo. Kaj pa naj odrasli počnemo s svojimi strahovi, sploh takimi, ki so se pojavili v odrasli dobi? Kot prvo jih bom spravila na plano, da vidim s čem imam dejansko opravka.

Od kod sploh pridejo in predvsem zakaj? Za tem stoji prava znanstvena razlaga, povezana z našimi daljnimi predniki in njihovim preživetjem. Hec je, da naši možgani še vedno delujejo na način kot pred 100 tisoč leti, ko je bil njihov “glavni” cilj, da človek preživi v okolju. Zadnjih nekaj stoletjih pa se je okolje tako spremenilo, da praktično ne živimo več v nevarnem svetu. Pustimo negativne, slabe stvari, ki se še vedno dogajajo… Kakšen sibirski krvoločni tiger pa nam ne preti več iz sosednjega grma, ane 🙂 Kakorkoli, ko možgani zaznajo neznano (beri: nevarno) situacijo, sprožijo v telesu strah in posledica tega je, da reagiramo na drug način, kot če tega ne bi bilo. In s takim namišljenim strahom se ubadamo celo življenje.

Moj največji strah se je rodil skupaj z mojima puncama. Strah, da bi se jima kaj zgodilo, da bi ju ne mogla zaščititi… Ta je največji in ga kar naprej odstranjujem iz svoje glave. Takoj za njim pride strah, da bi jaz umrla preden sta povsem odrasli in sposobni poskrbeti za sebe. Ni me toliko strah smrti, kot pustiti stvari “nedokončane”. Ob misli, kdo bi skrbel za njiju in da bi bile prepuščeni same sebi, če naju z možem ne bi več bilo, me kar strese… In temu strahu sledi nov, ta pa je, če jima bom znala pokazat, omogočit in predvsem naučit, kako čimbolje poskrbeti za sebe. Da bi bili srečni, izpopolnjeni, samozavestni, iznajdljivi in samostojni. Ter seveda močni, ne glede na to, kaj jima prinese življenje. Da ju strah ne bi ohromil pri stvareh, ki se jih bosta želeli ali morali lotiti.

Živimo namreč v svetu, ki posamezniku omogoča, da doseže največ kot kadarkoli prej v zgodovini človeštva. Tako z osebnega razvoja kot tudi finačnega. Nikoli ni bilo toliko priložnosti za posameznikovo rast, razvoj, napredek ter da pusti nek pozitiven odtis v svetu. Hkrati pa je današnji svet tudi prepoln strahov, ki nam jih od malega v glavo polaga družba in njen sistem. Prestrašene ljudi je namreč najbolj enostavno krotiti in voditi. Tega si pa za svoje otroke ne želim.

Kaj sploh lahko naredim? S tem vprašanjem se ubadam že nekaj let. In vedno me pripelje do enakega zaključka. Ker vzgledi vlečejo, je pomoje najbolj učinkovito, da sami živimo na način, kot bi želeli, da ga otroci sprejemejo. Ker samo prigovarjanje, teženje in pridiga (brez akcije) ne pelje nikamor. Preverjeno… Ne deluje. Pokazati jim moramo, da je tudi nas velikokrat česa strah (mene recimo javnega nastopa), pa se tega vseeno lotimo in naredimo (delam na tem, heh). Večkrat, ko bojo priča takim dejanjem, lažje jim bo sprejeti strah v svoja življenja in ga obvladovati… Upam! …

… Ah, to starševstvo. Vedno znova mi pokaže, koliko se še moram naučiti. Dejansko so otroci na tem svetu, da se od njih učimo. In zdaj, ko imamo tudi uradno najstnico doma, se to še bolj kaže… Ampak o tem pa kdaj drugič.

Posted by

Žena, mama, gospodinja,... Navdušena nad naravnimi rešitvami, preprostimi zdravimi recepti in naravnim zdravjem. Oboževalka zdravega načina življenja s pomočjo narave, pozitivnih misli ter kvalitetnih eteričnih olj :)