Article

41 dejstev o meni

Danes je moj 41. rojstni dan. Enainštirideseti! Nisem se še navadila na 4-ko spredaj… se sploh bom? Mogoče enkrat do 50-ke 🙂 Po trenutnih občutkih sem še vedno v tridesetih letih, čeprav se fizično, psihično in čustveno precej bolje počutim sedaj kot 10 let nazaj. Bi se vrnila v prejšnje desetletje svojega življenja? Ne… Oziroma ja, če bi lahko obdržala vse trenutno znanje in izkušnje, heh. 🙂

[Read more]
Article

Adijo, 2019!

Imam občutek, da se je leto 2019 komaj dobro začelo, pa se že zaključuje… Noro, kako beži čas 🙁 Pogrešam leta, ko mi je čas počasneje tekel, ko se je kak mesec celo preveč vlekel. Zdaj vse tako drvi mimo, da se moram prav potruditi in ustaviti v trenutku in samo biti v njem. To je bila ena od mojih glavnih nalog v tem letu (in zahvaljujoč redni jogi celo napredujem). Novo leto mi sicer po eni strani prinaša upanje, da se vse lahko ponovno začne, hkrati pa tudi zavedanje, da ga bo ravno tako prehitro konec. In nevem ali se naj tega veselim ali me naj skrbi.

[Read more]
Article

Pravo Novo Leto

“Srečn’ga pa zdrav’ga”! Verjetno najbolj obrabljena fraza v prvih dneh januarja, ki jo poslušam že 40 let (no, prvih nekaj se ne spomnim, kar pa ne pomeni, da ni bila izrečena, heheh).

Zakaj to pišem 22.12., ko še sploh ni nastopilo novo leto? V bistvu na nek način je. Danes je bila namreč najdaljša noč v letu – zimski solisticij. Od jutri dalje se dan začne spet poooočasi daljšat in preidemo v meni ljubši del leta. Današnji dan, ko je noč najdaljša, je včasih, dooolgooooo nazaj, veljal za konec starega in začetek novega leta. Tema, ki je zadnje pol leta naraščala, se bo s tem dnem začela poslavljati in naredila prostor svetlobi in novemu upanju. Ta simbolika mi je ful všeč. Predvsem ima več smisla kot koledarsko novo leto. V tempu sodobnega življenja nam namreč vedno bolj manjka povezanost z naravo in njenimi zakoni. To opažam in občutim predvsem ob koncu leta. Letos pa še toliko bolj…

[Read more]
Article

Moji največji strahovi

Hmmm… Mja… Strahovi… “Znotraj so votli, okoli pa jih ni” mi je vedno rekel ati, ko me je bilo česa strah. O strahovih neradi govorimo, vsaj jaz. Sploh naglas. Od nekdaj se mi zdi, da ko spregovoriš o nečem groznem, česar te je res strah, da to tudi prikličeš v življenje. Torej je bolje molčati, ane? … V bistvu ne. S tem jih samo tlačimo globoko v sebi in nikoli ne pridemo strahu do dna. Torej ga ne premagamo. Ampak nas le-ta vedno bolj duši in duši. Še posebej je to treba paziti pri otrocih, ko se jim zgodi kaj (njim) strašnega, da se o tem lahko s kom pogovarjajo in s časoma ta strah predelajo. Kaj pa naj odrasli počnemo s svojimi strahovi, sploh takimi, ki so se pojavili v odrasli dobi? Kot prvo jih bom spravila na plano, da vidim s čem imam dejansko opravka.

[Read more]
Article

Otroci in mobilni telefoni

Načeloma se izogibam temam, ki se nanašajo na vzgojo otrok. Vsak ima svoj način, svojo zgodbo, pogoje, znanje itd… Odkar sem mama opažam, da sem se hote ali nehote primerjala z ostalimi mamami oz starši, z njihovimi metodami vzgoje in dvomila v svoje. To je bila moja stalnica prvih nekaj let starševstva. Zadnja leta sem se nekako postavila na svoje mesto, si začela bolj zaupat, predvsem pa poslušat svoje občutke glede mojih otrok. Hkrati pa se trudim ne obsojat drugih, ko delajo in razmišljajo drugače kot jaz. Tudi to mi vedno lepše uspeva.

[Read more]
Article

Najlepši del dneva… ali nova jutranja rutina

V bistvu gre za že staro jutranjo rutino, saj mineva že 16 mesecev od začetka prakticiranja drugačnega začetka dneva. Ampak ker nisem redna z zapisovanjem, je v bistvu še vedno “nova”. 🙂
Od julija 2018 sva namreč oba z možem “člana” 5am club-a. Takrat sva nabavila tečaj od Robina Sharme Hero. Genius. Legend in 66 dni zaporedoma sva skupaj spremljala njegove vsebine in jih vnašala v vsakodnevno življenje. Po 66ih dnevih je postala nova jutranja rutina že stalnica, celo za mojega ne ravno jutranjega moža. In kaj je zgodnje vstajanje prineslo v naše življenje? Marsikaj…

[Read more]
Article

Ku ku…

Še smo tu 🙂

Nisem pozabila na blog… no, malo sem.., rečem samo to, da mi leto prehitro mineva. Če pa si “na glas” obljubim, da do konca leta napišem vsaj 5 objav, mi mora uspeti, ane, hihi…

Vmes se mi je še wordpress poupdate-al, tako da se komaj znajdem v njem, kar pomeni, da je res zadnji čas, da pobrišem prah iz mojega skromnega bloga!

Se beremo!