Article

Zakaj Waldorf

Kakor nisem rada hodila v svojo osnovno šolo, še zdaj me spomin na to strese, pa z velikim veseljem vozim hčerko v njeno in se udeležujem vseh roditeljskih sestankov, govorilnih ur, šolskih praznikov in ostalih dogodkov, ki zahtevajo prisotnost staršev. In po prvem letu rednega udejstvovanja vseh šolskih “obveznosti” sem NAVDUŠENA. Še bolj kot lani, ko sem obiskovala predavanja za starše in podrobneje spoznavala metode dela. Obiskuje namreč Waldorfsko šolo v Žalcu.

Za waldorfsko pedagogiko sem slišala že nekaj let nazaj, ko je prijateljica odprla waldorfski vrtec v Celju. Samo par besed o bistvu te pedagogike je bilo dovolj, da sem že takrat vedela, da je to tisto, kar hočem za svoje otroke.

Tako je šla Elina zadnje vrtčevsko leto v waldorfski sistem, da bi se že pred šolo navadila drugačnega načina delovanja. Še vedno mi je malo žal, da sem odlašala s prepisom in da ni šla že vsaj kako leto prej v waldorfski vrtec, ker je potrebovala kar nekaj časa za prilagoditev. Ko se je le udomačila, pa je bilo super. Hitro je spletla nova prijateljstva, se navezala na vzgojiteljice in kmalu ni več hotela prej domov kot ob koncu delovnega časa vrtca, ne glede na to, da sem prišla prej po njo.

Sprememba se je kmalu pokazala tudi v njeni igri, ki je postala precej bolj domišljijska, z igranjem vlog in predvsem z uporabo različnih stvari, ki so bile pri roki (igrače so bile hitro postavljene na stranski tir): navadna vrv je tako postala kača, ograja, veja, povodec za konja, meja do kam lahko stopi, potok, reka… in navadna lesena palčka je bila enkrat kuhalnica, drugič meč, tretjič lok, pa kitara in vijolina itd…

Druga sprememba pa se je pokazala v njeni umetniški naravi. Že prej je rada risala, ampak od kar je v waldorfskem vrtcu oziroma šoli, pa je risanje postalo njena velika strast. Riše vedno, kadar lahko in v zadnjem letu je tako napredovala v risanju, da mi je skoraj neverjetno. Sama ne znam risat, nikoli nisem in moja 6 in pol letnica zdaj riše lepše od mene! Detajlno, natančno, podrobno… Naše stanovanje je polno njenih slikic. Verjetno sem kot mama subjektivna glede tega, ampak razlika je vseeno očitna.

Pa ni bistvo waldorfske šole samo v risanju in domišljijski igri. Še zdaleč ne. Je pa to velik del njihovega načina delovanja. O tem ne bi razpravljala, kogar zanima, si bo prebral.

In zdaj, ko smo zaključili prvi razred (že!?!), sem še toliko bolj prepričana, da je bil vpis v to šolo za nas prava izbira. Ko sem vsake toliko prelistala nov v šoli narejen zvezek, ki ga je prinesla domov pokazat, sem bila navdušena. Koliko truda in volje ter vztrajnosti je bilo potrebnega za izdelavo samo enega zvezka. Kaj šele vseh ostalih. Pa koliko veselja in navdušenja ob učenju in spoznavanju novih stvari. Najbolj mi je seveda všeč način, kako se učijo. Z gibanjem, dotikom, plesanjem, skakanjem, petjem in deklamiranjem. Da je vse povezano s pravljicami, ki otroke zelo nagovorijo. Da vse temelji na umetnosti. Da poudarjajo pomen dela z rokami in celim telesom, ne samo z glavo in možgani. Da jih učijo avtoritete in spoštovanja ter vztrajnosti. Da so redoljubni in skrbni, da radi pomagajo in medsebojno sodelujejo (ni tekmovalnosti)…

Za konec šolskega leta so nam pripravili pravo predstavo. To je bilo 15 min neprekinjenega pripovedovanja, igranja in petja otrok na pamet, brez vodstva učiteljice. Meni osebno je bilo fascinantno, da so si sposobni toliko teksta zapomniti na pamet, in to brez “piflanja”.

Na zadnji šolski dan smo imeli podelitev spričeval. Otroci so prejeli knjižico s pesmico, katero morajo čez poletje brati in si jo do septembra vtisniti v spomin. Otroka ne obremenjujejo s tem, kako uspešno ali neuspešno je opravil šolsko leto. Starši pa smo prejeli opisno oceno našega otroka na vseh področjih, ki so jih tekom leta spoznavali. In branje takega spričevala je prav posebno doživetje, prav tako pogovor z razredničarko, ki tako lepo, a realno opiše otroka še z njenega vidika. O lastnem otroku tako izveš povsem nove presenetljive stvari. Neverjetno, kako sposobni so naši otroci, če jim le damo priložnost, da to pokažejo.

In rezultat prvega leta? Pozna vse črke abecede, začenja samostojno pisati in brati, zna napisati in našteti števila do sto in nazaj (neuradno tudi dalje od sto), pozna vse štiri računske operacije, zna zapeti ogromno novih pesmic in lepo pripovedovati pravljice, zna vdeti nit v šivankino uho in šivati, spoznala je osnove igranja na flavto in osnove slikanja (nad obojnim je navdušena), rada ima gibanje in ples, postala je zelo samostojna, redoljubna, prijateljska, vztrajna, sodelujoča, obvlada tako vodenje kot tudi sledenje, domišljijsko igro in igre s pravili… Predvsem pa, ima rada svojo šolo, sošolce in razredničarko, kateri je za zaključek leta sama napisala pismo z zahvalo, da jo je učila in da se veseli drugega razreda, ko se spet vidijo. Tudi jaz se zelo veselim nadaljevanja šolanja in upam, da naše navdušenje ostane. Še prej pa nas čakata dva meseca počitka, veliko igre, poletnih dogodivščin, izletov, predvsem pa jutranjega spanja in uživanja.

Posted by

Žena, mama, gospodinja,... Navdušena nad naravnimi rešitvami, preprostimi zdravimi recepti in naravnim zdravjem. Oboževalka zdravega načina življenja s pomočjo narave, pozitivnih misli ter kvalitetnih eteričnih olj :)