Article

Spoznavanje s homeopatijo

Prvič sem slišala za homeopatijo malo pred rojstvom druge hčerke in nabavila prve granule, ko je bila stara par mesecev. Po predlogu prijateljev z nekaj izkušnjami sem takrat izbrala chamomillo, aconitum in belladonno. Čez nekaj mesecev pa sem zbirko dopolnila še z Osanit-om (ki nam je bil v veliko pomoč pri izraščanju zobkov). Do sedaj (dve leti in pol kasneje) se je zbirka homeopatskih pripravkov že precej povečala, njihova uporaba pa zelo dobro obnesla. Vmes sem dobila še dve knjigi na to temo, ostale informacije pa zbirala od uporabnikov.

MD08_homeopatija_ss.1303237102

Lanskega oktobra pa sem se udeležila t.i. šole homeopatije za laike (enkrat-mesečna predavanja o samozdravljenju s homeopatijo) ki jo je izvajal znani slovenski zdravnik homeopat Jošt Klemenc in bila po vsakem predavanju bolj navdušena nad novimi spoznanji o tej zanimivi, kompleksni in še predstavljala si nisem, kako težki “vedi” (če jo lahko tako poimenujem).

Začetki

Obstaja že več kot 200 let, njen ustanovitelj je Samuel Hahnemann, ki je živel in deloval v 18. in 19. stoletju, se izučil za zdravnika in nekaj let deloval kot zdravnik, nato pa opustil ta poklic, saj ni bil zadovoljen s stanjem takratne medicine. Menil je, da šolska medicina, za katero se je izučil, včasih naredi pacientu več škode kot koristi. Njegovo odkrivanje homeopatije pa se je začelo z raziskovanjem kinina kot zdravila za malarijo in sicer tako, da je začel sam uživati kinin v zdravem stanju in nato dobil simptome podobne malariji. Tako je nastal temeljni zakon homeopatije: podobno se zdravi s podobnim. Obstajata pa še dva zakona: načelo totalitete simptomov in načelo minimalnih doz.

Delovanje

Medtem ko uradna medicina “zdravi” samo simptome, ima homeopatija celostni pristop. Temelji namreč na spoznavanju vseh simptomov bolezni, glede na simptome izberemo pravilno zdravilo, ki le-teh ne bo zatrlo, ampak spodbudilo telo, da z boleznijo hitreje opravi.

Verjetno ni treba posebej omenjati, da so tudi takrat obstajali nasprotniki takšnega pristopa zdravljenja in da sta se klasična medicina in homeopatija znašli na različnih bregovih. Kar je škoda, saj bi z vzajemnim delovanjem marsikomu lahko bistveno bolj pomagali skupaj, kot pa vsaka za sebe, ampak to je že druga zgodba.

Zavedati se moramo, da vse, kar se dogaja v telesu, ko zbolimo, se dogaja z razlogom. Vsak od simptomov bolezni (vročina, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih, utrujenost…) se pojavi zato, da pomaga telesu okrevati, da se telo razstrupi. V homeopatiji verjamejo, da ima vsak organizem v sebi neko silo, ki ga usmerja v zdravje, v okrevanje, v življenje. To silo imenujejo življenjska sila. Homeopatija simptome bolezni spodbuja, ker zdravi podobno s podobnim. Telesu pomaga tako, da okrepi simptome, ga “zmanipulira”, da hitreje predela, kar ima za sčistiti iz organizma.

homeopatska zdravila

Alopatska medicina pa simptome zavira, zatira (ko nas boli glava, vzamemo aspirin, ko imamo vročino, jo zbijemo s paracetamolom…) in s tem onemogoči telesu, da se preko teh simptomov pozdravi. Simptome zatre, potisne globlje v organizem, čez čas spet izbruhnejo, morda v kakšni drugi obliki, alopatska zdravila jih spet potlačijo nazaj in čez čas se ne pojavljajo več, pridelamo pa si kronične bolezni.

Skratka, homeopatija je zelo kompleksna zadeva. Niso to samo sladkorne kroglice, kot jo nekateri radi poimenujejo. Pred udeležbo na teh predavanjih se mi je zdela enostavna alternativa brez stranskih učinkov. Pa ni tako in zdaj “jo gledam” bolj s strahospoštovanjem. Nič več nekaj na približno. Zanimivo pa je, da so t.i. težko homeopatijo (začetno) po drugi svetovni vojni začeli zelo poenostavljati, hkrati se je začel hiter vzpon alopatske medicine, ki je homeopatijo še dodatno potisnila na stran in le-ta se je spremenila v “klinično” – kot preprosto in enostavno za uporabo.

Uporaba

Da bo homeopatsko zdravilo učinkovito, moramo poznati simptome bolezenskega stanja, to pomeni, da moramo znati opazovati sebe ali tistega, ki ga želimo pozdraviti. Ko poznamo simptome, moramo poiskati pravo zdravilo. Za vsako bolezen obstaja namreč vsaj nekaj deset homeopatskih zdravil, tako da moramo točno vedeti, kakšen glavobol imamo ali kakšna vročina nas zdeluje, sicer izbrano zdravilo v najboljšem primeru ne bo naredilo nič, v najslabšem pa bo simptome zatrlo ali spremenilo. Ko na podlagi simptomov izberemo zdravilo, moramo vedeti, kako in kolikokrat ga dozirati, kdaj ponoviti dozo in kdaj ne,  kaj pričakovati po zaužitem zdravilu in kako naprej ravnati… Nič kaj enostavno, ane. 🙂

Če hočemo torej uspešno sami pozdraviti kakšno akutno obolenje, moramo imeti kar nekaj osnovnega znanja, sicer je bolje, da homeopatije sploh ne uporabimo. Za resnejša (in kronična) obolenja pa je nujen obisk dobrega homeopata. Zdravljenje kroničnih obolenj je preveč kompleksno za laike.

Posted by

Žena, mama, gospodinja,... Navdušena nad naravnimi rešitvami, preprostimi zdravimi recepti in naravnim zdravjem. Oboževalka zdravega načina življenja s pomočjo narave, pozitivnih misli ter kvalitetnih eteričnih olj :)