Article

Samo mama

Ime mi je Tanja in sem “samo” mama. 🙂 Že kar nekaj let. Natančneje od začetka drugega porodniškega dopusta. Ena služba (za določen čas) se mi je končala med prvo porodniško, podaljšanja po koncu le-te nisem dobila (za kar sem sedaj zelo hvaležna). Druga začasna zaposlitev pa se je končala med drugo porodniško. In po koncu le-te je padla odločitev (ob podpori moža, seveda), da ostanem z drugo hčerko do nadaljnjega doma.

Čeprav je bila to ena boljših odločitev v mojem življenju in tudi eno lepših obdobjih, pa je imelo (tako kot vse v življenju) vzpone in padce. Porodniški dopust je super sam po sebi (govorim iz svojih izkušenj). Doma si z dojenčkom, imaš čas okrevati po nosečnosti in porodu, ves tvoj čas je namenjen otroku, družiš se z drugimi mamicami z dojenčki in za vse to dobiš plačano. Ko se to obdobje in nakazila zanj končajo, pride še bolj zabavno obdobje (zaradi malčka, ki vsak dan naumi nekaj novega, zabavnega, začenja hoditi, govoriti in dnevi so že samo zaradi njega pestri), hkrati pa tudi stresno. Slednje predvsem z vidika vrnitve v službo ali ostati brez nje in shajati z enim dohodkom manj ter z vidika lastnega dojemanja sebe kot nekoga, ki ne prinaša več denarja v družino.

S tem sem imela kar nekaj težav, saj sem bila vedno navajena, da se hodi v službo (pa če ti je všeč ali ne) in da imam svoj vir dohodka. Ampak po koncu prve porodniške in skoraj enoletnem zelo stresnem iskanju druge službe (z veliko neprespanih noči in predvsem zapravljenim časom, ki bi lahko bil veliko bolj koristno porabljen, recimo s starejšo hčerko, ki je bila zaradi mojega iskanja nove službe že od svojega 12tega meseca dalje v varstvu), si tega nisem več želela doživeti. Zato sva se z možem po koncu druge porodniške odločila, da sem z Lio doma, dokler ne gre v vrtec. Finančno se je izšlo (za kar sem zelo hvaležna), samo pri sebi sem mogla razčistit, da pač nimam neke “prave” službe, ampak sem v prvi vrsti na voljo otrokom, potem pa ostalim stvarem (možu in njegovi firmi, gospodinjstvu in ostalim opravilom, pa seveda ostali družini …). To je bil težji del!

Ko opraviš s slabo vestjo, da nič “pametnega” ne počneš, z občutkom manjvrednosti, ker si pač doma, vsi ostali pa pridno hodijo v službe, z občutkom, da se moraš opravičevati in pojasnjevati drugim, kaj delaš cele dneve… Potem postane zabavno in fajn. Življenje dobi drug smisel. Začneš cenit male stvari. Stvari v življenju dobijo drugačne prioritete. Včasih se celo čas malo upočasni. Potem pa spet zdrvi mimo. Zdaj mineva že četrto leto mojega statusa “samo-mame”. In ga ne menjam za nobeno od “običajnih” služb. Hkrati pa občudujem vse polno zaposlene mame, da ne bo pomote 😉

In kakšne so moje prednosti biti doma? Zjutraj ni hudo zgodnjega vstajanja in hitenja, lahko se 100% posvetim hčerkama in njuni pripravi za vrtec in šolo, kamor ju lahko v miru peljem in tudi pospremim do vrat razreda, brez hitenja in priganjanja. Kadar se slabo počutita, ali se ju kaj loteva, nimam težav z bolniškimi izostanki, ne rabimo za vsak mali prehlad hoditi k zdravniku in urejat bolniškega statusa, saj imam na voljo čas ju pozdravit na naraven način, pa tudi okrevanju po bolezni lahko namenimo nekaj časa, ker se mi ne mudi nazaj v službo. Za mene osebno je to en velik plus!

Zdaj, ko je tudi Lia v vrtcu (od svojega 2,5 leta), imam dopoldne čas za birokratske, računovodske, knjigovodske in ostale papirnate in računalniške zadeve za moževo firmo, dočakala pa sem tudi čas za sebe in tisto, kar me veseli: raziskovanje, učenje in pisanje o naravnem zdravljenju in čimbolj učinkoviti rabi eteričnih olj, pisanje bloga in dnevnika, rekreacija, priprava zdravih jedi, pa še kaj bi se našlo. Ko pa pride popoldne in pripeljem otroka iz vrtca in šole domov, imamo vse popoldne čas za druženje, igranje, potepanje…

Kot pri vsaki stvari, so tudi tukaj določeni minusi. Sprva mi je bila ena bolj obremenjujočih pomanjkljivosti finančna odvisnost oziroma tisti zoprni občutek, da nimam več svojega denarja, ampak da koristim moževega. Temu je vedno prisostvovala tudi krivda. Ko sem z njegovo pomočjo razčistila, da je vse, kar imava od obeh, je ta pomanjkljivost postala precej manjša. Je še, ampak ni več tako obremenilna kot prve mesece ostajanja doma. Druga pomanjkljivost pa je ta, da pridejo dnevi, ko ti gre življenje preko glave, ko se počutiš ujetega v svoj dom in v rutino vsakdana, ko te vsaka malenkost iztiri in se ti zdi, da ničesar več ne obvladuješ… Takrat sem zavidala zaposlenim mamam, da lahko “pobegnejo” v svoj svet službe, kjer lahko vsaj za nekaj ur na dan pozabijo na domača opravila, na vzgojo otrok in kjer niso samo mame in gospodinje.

samo mama

Kadar se tako počutim, je fino prebrat kaj spodbudnega (kot recimo tale zapis) ali se pogovorit s kom, ki te razume. Ker ne poznam skoraj nobenega takega, mi torej preostane samo branje sorodnih zapisov na drugih blogih. In pa pisanje o lastni izkušnji tega statusa, k čemur me je spodbudila tale objava. 🙂

Torej, za vse, ki ste doma z otroki, brez redne službe (ne glede na razlog ostanka doma) – Uživajte! Resno! Čas z otroki nam je zelo na kratko odmerjen. Sama si ne predstavljam, da bi imela samo par ur na dan časa za hčerki. Že tako mi čisto prehitro odraščata. In še nekaj – za vse, ki smo samo mame. Smo res samo to? Sama sem “samo” mama, žena, gospodinja, prijateljica, negovalka, zdravilka, kuharica in pekinja, pripovedovalka pravljic, soigralka v otroških igrah, poslušalka otroških težav in dogodivščin, voznica, pomočnica, kopalna mojstrica, pa tudi računovodja, tajnica, administratorka, blogerka, raziskovalka… Ko na svojo vlogo pogledam s tega vidika, je pa “poklic” mame malo bolj zajeten, ane. In glede na to, da smo v vseh rednih službah vsi po vrsti bolj ali manj hitro zamenljivi in nadomestljivi, je poklic mame nenadomestljiv. Nekaj za razmisliti 😉

Posted by

Žena, mama, gospodinja,... Navdušena nad naravnimi rešitvami, preprostimi zdravimi recepti in naravnim zdravjem. Oboževalka zdravega načina življenja s pomočjo narave, pozitivnih misli ter kvalitetnih eteričnih olj :)