Article

Radosti in tegobe dojenja

Prihod novorojenčka pri prijateljih me nehote spominja na ta zanimiv in pester čas, ki se je pri nas zgodil že skoraj štiri leta nazaj. In od vseh radosti in tegob tega obdobja mi je izkušnja dojenja najbolj ostala v spominu. Žal ne kot nekaj prijetnega. Okoli dojenja nastaja tudi verjetno največ debat z najrazličnejšimi mnenji, pogledi, nasveti in izkušnjami. Kakor rada berem in poslušam koristne nasvete in zanimive izkušnje, pa nekoliko slabše toleriram pametovanja in obtoževanja. Še posebej po svoji zadnji izkušnji z dojenjem.

Vesela sem za vsako mamico, ki uspešno doji in 100% podpiram dojenje, ker je nekaj najboljšega, kar lahko damo otroku v prvih mesecih in v prvem letu življenja. Tudi za mamice je koristno, zdravo in predvsem praktično. Nobenega pripravljanja tople vode, stekleničk, nakupov mleka v prahu in tovorjenja vsega potrebnega, kadarkoli greš kam z otrokom. Da niti ne omenjam tistega krasnega občutka, ko ti otrok leži v naročju, se ob stiku s tvojo kožo čisto umiri, veselo ziza in ponavadi mirno zaspi. Kot bi imel angelčka v naročju. Pa kako lepo diši! To je krasna stran dojenja.

Druga plat dojenja je pa tista, ki marsikateri mamici zagreni prve dni in tedne z novorojenčkom, ko ne steče, kot planirano, ko ne dobivaš (dovolj) podpore od okolice, ko so poporodni hormoni še napolno v akciji in delajo zmešnjavo, ko se počutiš povsem nesposobno in neprimerno mamo za svojega dojenčka. Zaradi takšnih in drugačnih nevšečnosti, ki spremljajo dojenje, tudi ne obsojam tistih, ki se odločijo, da ne bodo dojile ali ki nehajo dojiti prej kot je družbeno pričakovano. V svetu je žal tako, da karkoli narediš, vedno bo nekdo, ki bo obsojal tvoj način. Tudi pri dojenju je tako. Če prenehaš dojit otroka pred 6im mesecem starosti, ni prav, če ga dojiš do dveh ali treh let, pa spet ni prav.

O koristih in prednosti dojenja ne bom razpravljala, je teh informacij vsepovsod dovolj. Želim pa podati svojo izkušnjo o tem naravnem fenomenu, ki žal ni vedno tako enostavno, naravno in radostno, kot bi si želeli. Morda kakšni mamici olajšam začetne tegobe pri dojenju ali prihranim kakšen siv las in slabo vest, če slučajno ne steče, kot bi si želela.

Takole je bilo pri nas, skoraj 4 leta nazaj:

Lia se je rodila s carskim rezom, kljub moji veliki želji in pripravljenosti na naraven porod. Povsem prepričana sem tudi bila, da bom dojila, čeprav sem vedela, da mi bo carski rez to precej otežil. Ampak glede na dokaj dobre izkušnje po prvem porodu s carskim rezom in dojenju, obilici prebrane literature na to temo ter z veliko mero optimizma in želje, sem bila prepričana, da bo tudi tokrat šlo. Verjetno ne ravno zlahka, ampak sčasoma že. Vedela sem vse o dojenju in imela že eno izkušnjo za sabo, kjer so bile sprva težave, pa je potem nekako šlo, sem pa tokrat pozabila na tretji faktor, to je, da gre za drugega otroka z drugim karakterjem, ki mi je povsem zmešal štrene in načrte. Mleka do tretjega dne po porodu sploh nisem imela. Šele po zaužiti tableti za želodec, katere stranski učinek je laktacija, se je začelo nabirati nekaj kapljic. S pomočjo prsne črpalke in črpanja na vsake tri ure zadnje tri dni in noči bivanja v bolnici se je iz prvotnih 10ih kapljic nabralo za 50 ml mleka. Juhu! To je že za en obrok! Lia je seveda vse te dni veselo pila adaptirano mleko iz flaške, za dojenje ni kazala niti najmanjšega interesa. Ko sem jo hotela pristaviti k prsim, se je tako drla, da je zbudila celotno nadstropje porodnišnice. Upala sem, ko bo mleka dovolj, bo tudi iz zize rada pila in s tem upanjem sva odšli domov. Doma pa se je “zabava” šele začela.

Z menoj domov so hkrati prišle še vse posledice operacije, počasnega okrevanja, zmešanih hormonov, gromozanske utrujenosti, velike obremenjenosti s težko prigarano začetno laktacijo in seveda zelo zahteven lačen novorojenček. Isti večer je mož že hitel v otroško trgovino kupit električno črpalko, ker na ročno nisem spravila niti kapljice mleka ven in sem bila vsa panična kako dalje. Lia se seveda še vedno ni hotela “priklopiti”. In tako se je začelo do sedaj najbolj naporno obdobje v mojem življenju: Črpanje mleka na tri do štiri ure, kjer je eno črpanje trajalo tudi do uro in pol, da se je nakapljalo za en obrok mleka in niti slučajno mi ni uspelo načrpati za vse njene obroke, ampak kvečjemu za dva na dan, vmes je pač moglo zadostovati adaptirano mleko. Nikakor mi tudi ni uspelo uskladiti mojega “urnika” črpanja s spanjem Lie, tako, da sem velikokrat vmes, priklopljena na črpalko, mirila, zabavala in cartala (kolikor je z eno roko pač šlo) budno Lio, ki je večino tega časa prejokala in protestirala. Jaz pa štela kapljice in minute do konca… Pa zbujanje sredi noči s polnimi in zelo bolečimi prsmi, vedno neuspešno pristavljanje sicer lačne Lie, ki ni utihnila in se umirila, dokler ni dobila flaške v usta… Iskanje vseh možnih informacij, kaj še lahko naredim, da bi se dojenje vzpostavilo, vmes pa prekuhavanje vseh pripomočkov, flašk in dud, prekuhavanje vode, gledanje na uro, kdaj bo spet treba črpat, prepuščat Lio drugim, če so bili na voljo, da sem imela mir, hkrati pa se ubadala s slabo vestjo, da nisem z njo, ampak priklopljena na neko napravo… Prekinjanje sladkega dremeža z Lio v naročju, ker je pač spet bil čas za črpanje… In kar je verjetno najhujše pri vsem tem, občutek nesposobnosti in neprimernosti, da ne morem poskrbeti za otroka in da je nekaj narobe z mano. To se je vleklo dobrih 6 tednov, zadnja dva tedna je nisem niti več poskušala pristavljati, ker mi je bilo preveč grozno poslušat in gledat, kako se mi zvija v naročju in se obrača stran, ko pa dobi flaško, se pa tako blaženo umiri. Po šestih tednih nisem več zdržala in sem rekla konec. Z veliko mere krivde in slabe vesti sem pospravila črpalko, komaj preživela dober teden zelo bolečih prsi, da se je laktacija umirila in zraven jokala, kako bom zdaj “vrgla stran” tako težko prigarano mleko.

Vse to zato, ker je dojenje taka super duper fajn zadeva, da je treba narediti vse za uspešno dojenje, saj je edino to sprejemljivo. Po moji izkušnji pravim: dojenje ja, če steče, ne pa na račun mentalnega zdravja in živcev mame in posledično tudi dojenčka. Sama sem zaradi tega zamudila prvih 6 tednov z Lio, ki jih ne bom dobila nazaj, ostali so mi samo nič kaj lepi spomini.

Ko sem se s tem (kolikor toliko) sprijaznila, je postal najin čas, čeprav ob flaški, dragocen, nenadomestljiv in predvsem sproščen. Prav fino jo je bilo gledati med praznjenjem flaške in kako so se ji učke zapirale in je potem zadovoljno zadremala v naročju. Itak ti prvi meseci tako hitro minejo, pa je otrok že na gosti hrani, naenkrat že tudi sedi in plazi, se postavi na noge, shodi… piha prvo svečko in se trikrat obrneš, pa piha že četrto! Definitivno škoda prekratkega časa, ki nam je namenjen z dojenčkom, da ga zamudimo zaradi obremenjevanja in živčnosti pri neuspešnem dojenju.

Posted by

Žena, mama, gospodinja,... Navdušena nad naravnimi rešitvami, preprostimi zdravimi recepti in naravnim zdravjem. Oboževalka zdravega načina življenja s pomočjo narave, pozitivnih misli ter kvalitetnih eteričnih olj :)