Article

Najlepši del dneva… ali nova jutranja rutina

V bistvu gre za že staro jutranjo rutino, saj mineva že 16 mesecev od začetka prakticiranja drugačnega začetka dneva. Ampak ker nisem redna z zapisovanjem, je v bistvu še vedno “nova”. 🙂
Od julija 2018 sva namreč oba z možem “člana” 5am club-a. Takrat sva nabavila tečaj od Robina Sharme Hero. Genius. Legend in 66 dni zaporedoma sva skupaj spremljala njegove vsebine in jih vnašala v vsakodnevno življenje. Po 66ih dnevih je postala nova jutranja rutina že stalnica, celo za mojega ne ravno jutranjega moža. In kaj je zgodnje vstajanje prineslo v naše življenje? Marsikaj…

Od nekdaj sem bila jutranji tip, seveda ne ob takih nenormalnih urah kot je pet zjutraj, ampak vedno pa prva pokonci pri naši hiši. Zadnja leta se mi je začelo celo dogajati, če sem si privoščila poležavanje in spanje dlje kot do sedmih, pol osmih, sem se zbudila bolj utrujena, kot sem šla spat. Vse me je bolelo in komaj sem se sestavila. To me je prisililo, da sem se vstala čimprej po tistem, ko sem se sama od sebe zbudila (kadar me ni že prej budilka).

Potem pa pride moj naljubši letni čas – poletje, ki je žal tudi najkrajši v letu in pojavila se je želja, da vstajam dokaj zgodaj in uživam v prijetnem hladu in miru, pred vročino in običajnim dnevnim hrupom. Takrat smo bili ravno na morju, ko sem začela vstajat ob šestih in uživala ob sončnem vzhodu. Par dni kasneje se mi je pridružil tudi mož, začel se je Robinov tečaj in ta navada se je nadaljevala ter se zasidrala v naju.

Vstajanje ob petih za naju pomeni, da:
– imava vsaj pol ure časa za jutranjo telovadbo (ki je tudi del Robinove jutranje rutine, saj požene kri po telesu in v možgane, hkrati pa jo zelo težko stlačiva v kateri koli drugi del dneva)
– imava cca pol ure časa za pisanje dnevnika (tudi to priporoča Robin in sicer kot zapisovanje hvaležnosti, misli, idej, ciljev… Priporočam to prakticiranje, saj ti poveča vrednost življenja, ko se osredotočaš na stvari, ki jih imaš, namesto na tisto, kar nimaš in želiš)
– v miru popijeva jutranjo kavo, se kaj pomeniva ter narediva plan za novi dan (v poletnem času je to pomenilo piti kavo na vrtu in čakati da pride sonce izza hriba)
– kadar ni hitenja v službo in šolo, v jutranjo rutino stlačiva tudi pol urni sprehod, ne glede na temperature, edino dežju se izogneva.
– enkrat na teden, običajno v soboto, greva ob šestih od doma in na bližnji hrib Grmado. Včasih sva nazaj doma, še preden se punci ornk zbudita.
– običajno imava še čas prebrati kak odlomek knjige in/ali pregledati dogajanje v mailboxu…
– najlepše pa je to, ko se zbudita še punci, ju pričakava zbujena in dobre volje, in se lahko v miru pocartamo in pripravimo na nov dan, saj sva svoj jutranji ritual že opravila in tako ni hitenja in norenja ob urejanje sebe ter njiju.

Po dveh mesecih od začetka vstajanja ob petih, se je začela šola in je bilo treba to rutino malo prilagoditi, še vedno pa je dovolj časa za telovadbo, kavo, branje/pisanje, včasih tudi za sprehod, dodano pa je priprava zajtrka za punci ter vožnja v šolo.

Glede na to, da že skoraj leto in pol vztrajava, čeprav se je predvsem v zimskem delu leta precej težje spraviti iz tople postelje kot poleti, ko sva s tem začela, se resnično splača. Seveda se tu in tam tudi zgodi, da ne moreva vstat ob petih (kadar ne uspeva pravočasno it spat ali se kdo fizično slabo počuti) in podaljšava do šestih, sedmih, včasih tudi do osmih. Takrat se zdi, da dan ni popoln, saj nama manjkajo tiste ure, ki jih imava sicer samo za sebe.

Kot že rečeno – najtežje je pozimi oziroma nekje od konca septembra dalje, ko se dan bistveno skrajša pa tja do marca, ko prestavimo uro naprej. V tem času se je še vedno težko prepričat v zapuščanje tople postelje in začet “migat” v mrzlem in temnem stanovanju ter preživeti še dve uri do sončnega vzhoda oz svetlobe. Takrat si pomagava z lučko budilko, ki se vklopi cca 20 min pred nastavljenim alarmom in počasi stopnjuje moč svetlobe, da se telo počasi zbuja oz privaja na svetlobo. Svetloba je rumena in simulira sončni vzhod. Ko se vklopi še alarm, lučka doseže polno jakost svetlobe – belega dne. In običajno je vstajanje malo lažje. 🙂 Takšno lučko sem našla tukaj.

Lučka budilka

Skratka – moj najlepši del dneva ostaja jutro, in to zgodnje jutro. Ko je še vsepovsod mir in tišina, hiše zavite v temo, sonce še daleč za hribi… edino ptički veselo žvrgolijo. Občutek, da si že buden in aktiven ter produktiven pred večino drugih ljudi je poseben. Pa ne v smislu poveličevanje sebe pred drugimi, saj ima vsak svoj tempo in način življenja, ampak predvsem v smislu lastnega dobrega počutja in zadovoljstva, ko lahko iz dneva načrpaš čimveč. Življenje gre namreč taakoo hitro mimo, da se včasih sploh ne zavem, kdaj je minil teden. In če se lahko v teh dveh jutranjih urah vsaj malo prizemljim in ozavestim sebe in svoje življenje, četudi preostanek dneva preživim na autopilotu, na koncu dneva vsaj nimam občutka, da je še en dan šel mimo mene.

Posted by

Žena, mama, gospodinja,... Navdušena nad naravnimi rešitvami, preprostimi zdravimi recepti in naravnim zdravjem. Oboževalka zdravega načina življenja s pomočjo narave, pozitivnih misli ter kvalitetnih eteričnih olj :)