Article

Čas, ustavi se, prosim!

Od kar so v mojem življenju tudi otroci, gre čas z brzinsko hitrostjo naprej. Vsako leto mine hitreje od prejšnjega. No, tukaj ne bi razpravljala o relativnosti časa, ampak o tem, kako (pre)hitro bo minilo otroško obdobje! Stojim zvečer ob postelji starejše hčerke, jo božam po glavi, da hitreje zaspi in razmišljam, kje je že čas, ko sem jo uspavala s trepljanjem po hrbtu in božanjem po čelu sloneča/viseča preko ograje otroške posteljice, poslušala uspavanke (iste uspavanke še sedaj spremljajo njen odhod v deželo sanj) in čakala na tisto globoko enakomerno sproščeno dihanje, da sem se lahko po prstih odtihotapila iz sobice. Zdaj pa je stara 6,5 let in že končuje prvi razred! In glede na to, kako brzinsko je minilo prvo šolsko leto, sem se danes nehote v mislih (ko smo bili na zaključni razredni igri) že kar prestavila 8 let naprej, na njen zaključek osnovne šole. Me je kar zmrazilo.

IMG_0383IMG_0428

In kako hitro mi šele mineva čas s tamlajšo! Bliža se že polovici svojega četrtega leta. Pa jo še zdaj vidim, čutim in voham (novorojenčki taaakoooo dišijo :)) v svojem naročju par dni staro, v porodnišnici. Dve leti in pol je bila z mano doma, sva se nacartali, nanosili, razvajali… ker sem vedela, da bo z odhodom v vrtec moj čas z njo razpolovljen. Dokler sva bile skupaj doma, je čas mineval malo bolj počasi, od septembra dalje, ko je začela hoditi v vrtec, pa je tako pospešil, kot da mora nadoknaditi vse za nazaj. In kar naenkrat je tudi Lia zapustila svoja “malčkasta” leta in postala že taprava čvekava in radovedna mala deklica.

Dokler nimaš otrok, ti fraze v stilu: kako hitro minejo otroška leta, otroci tako hitro odrastejo ipd. ne pomenijo nič. Zdaj se jih konkretno zavedam, vsak dan znova ugotovim, kako držijo in poskušam res živeti v tem zavedanju, da je vse hitro minljivo, da se je treba ustaviti in si vzeti čas za otroke (vse ostalo bo namreč počakalo!). Seveda pridejo tudi trenutki slabosti pa nestrpnosti in jeze, smo le samo ljudje. Mi je pa žal za vsak tako zgubljen trenutek, zato jih poskušam nadoknaditi na drugačen način: izkoristim vsako priložnost za cartanje z njima, za skupno igranje in hecanje, za pravljice in božanje pred spanjem, za jutranje objeme in lubčke, za spremljanje v vrtec in šolo, čisto do vrat razreda (Elino vsako jutro peljeva z možem v šolo in jo tudi spremljava čisto do razreda. Takšna je njena želja in dokler jo bo imela, jo bova upoštevala 😉 še prehitro bo rekla: “sama grem gor”).

Tako imamo sedaj doma eno šolarko in eno “vrtičkarco”, in je super. Obdobje dojenčkov in malčkov smo pustili za sabo, si upam trditi, da za vedno (no, do njunih dojenčkov in malčkov, kar pa naj ne bo prej kot čez vsaj 20 let ;)). Čeprav je bilo luštno in fajn, ga ne pogrešam preveč. Punci sta zdaj že precej samostojni, znata se skupaj igrati (in tudi fajn skregati), sta zabavni, otročji, cartljivi, radovedni… Naj tako čimdlje ostane.

Posted by

Žena, mama, gospodinja,... Navdušena nad naravnimi rešitvami, preprostimi zdravimi recepti in naravnim zdravjem. Oboževalka zdravega načina življenja s pomočjo narave, pozitivnih misli ter kvalitetnih eteričnih olj :)